Notranja tišina

Don Juan je dejal, da so si starodavni mehiški šamani zavzeto prizadevali doseči stanje, ki ga je imenoval notranja tišina. Opisal ga je kot stanje zaznave, ko popolnoma izključimo misli, vse naše druge sposobnosti pa delujejo na ravni zavesti, ki ne zahteva uporabe običajnega spoznavnega sistema. Notranjo tišino od nekdaj povezujejo s temo. Šamani don Juanove veje so menili, da naša zaznava, oropana svojega običajnega družabnika, notranjega dvogovora, zdrsi v nekakšno temno jamo. Rekel je tudi, da v tem stanju telo običajno deluje, pozornost pa se izostri. Odločitve so trenutne in zdi se, da izhajajo iz nekakšnega posebnega vedenja, ki ne pozna ne misli ne besed. Človeška zaznava, ki deluje v stanju notranje tišine, je dejal don Juan dosega neopisljive ravni. Nekatere so svetovi sami po sebi, čeprav povsem drugačni od tistih, ki jih zaznavamo v sanjanju. Gre za neopisljiva stanja, nerazložljiva na osnovi linearnih paradigem, ki jih uporablja običajna človeška zaznava, ko razlaga vesolje.

Don Juan je notranjo tišino razumel kot matrico za velikanski evolucijski korak: tiho vedenje ali raven človeške zavesti, na kateri je vedenje samodejno in trenutno. Vedenje na tej ravni ni proizvod možganskega razglabljanja ali logične indukcije in dedukcije pa tudi ne posplošitev, ki temeljijo na podobnostih in različnostih. Na ravni tihega znanja ni ničesar vnaprejšnjega, ničesar, kar bi moglo sestavljati celoto vedenja, kajti vse je neposredno sedaj. Kompleksne dele informacij je mogoče dojeti brez predhodnega znanja.

Atlantes of Tula. Museo Nacional de Antropologia. Ciudad de Mexico

Don Juan je menil, da je bilo prvotnemu človeku dano tiho vedenje, le da si ga ni mogel zares lastiti. Ta danost je bila neskončno močnejša od izkustva sodobnega človeka, čigar nakopičeno znanje je proizvod mehaničnega učenja. Čarovniki delujejo na podmeni, da smo tiho vedenje izgubili, vendar nam je z notranjo tišino pot do njega vselej dostopna. Don Juan Matus je učil težavno pot svoje veje: notranjo tišino je mogoče doseči z vztrajno disciplino. Potrebno jo je povečevati ali shranjevati, košček za oščkom, sekundo za sekundo. Drugače povedano, prisiliti se moramo k tišini pa čeprav le za nekaj sekund. Čarovniki vedo, da vztrajnost preide v navado, tako da je mogoče doseči prag nakopičenih sekund ali minut, ki se razlikujejo od človeka do človeka. Brž ko dosežemo prag, ki traja na primer deset minut, se notranja tišina pojavi sama od sebe, tako rekoč prostovoljno.

Don Juan je Carlosa Castanedo vnaprej opozoril, da ni mogoče vedeti, kolikšen naj bi bil njegov prag in da je to mogoče spoznati le z neposrednim izkustvom. Natanko to se mu je tudi zgodilo. Sledil je don Juanovim napotkom in se vztrajno prisiljeval k molku.  Skrivnostni prag je dosegel, ko se je nekega dne bližal kalifornijski univerzi. Vedel je, da ga je dosegel, kajti doživel je pojav, ki mu ga je don Juan podrobno pojasnil. Imenoval ga je zaustavitev sveta. Kot bi mignil, je svet prenehal biti, kar je bil in prvič v življenju se je zavedel, da vidi energijo, kako se pretaka v vesolju. Sedel je na opečnatih stopnicah. Vedel je, da sedi na njih, a to vedenje je bilo zgolj intelektualno in spominsko. Izkustveno se je opiral na energijo. Bil je energija in vse naokoli njega je bila energija. Izbrisal je svoj sistem razlage.

Potem, ko je Carlos Castaneda neposredno videl energijo, je prišel do spoznanja, ob katerem je zgroženo pomislil, da mu ga lahko zadovoljivo pojasni le don Juan. Zavedel se je namreč, da je energijo, ki jo je takrat prvič videl, videl vse svoje življenje, le da se tega ni zavedal. Videti energijo, kako kroži po vesolju, ni bilo nič novega. Novo je bilo vprašanje, ki je tako silovito izbruhnilo na dan, da ga je vnovič sunilo v svet vsakdanjega življenja. Vprašal se je, kaj mu je preprečevalo spoznati, da že od rojstva vidi energijo, ki kroži v vesolju. Za dvoje gre, mu je pojasnil don Juan, ko ga je vprašal o tem protislovju, ki ga je pehalo v norost. Prvo je splošno zavedanje. Drugo je posamično, namerno zavedanje. Sleherni človek na svetu se pravzaprav zaveda, da vidi energijo, ki se pretaka v vesolju, a le čarovniki se je namerno in natančno zavedajo. Da bi človek ozavestil nekaj, česar se na splošno zaveda, potrebuje energijo, ki pa jo je moč doseči le z železno disciplino. Notranja tišina, nasledek discipline in energije, premosti vrzel med splošnim in posamičnim zavedanjem.

Don Juan je karseda odločno poudaril vrednost pragmatične naravnanosti, ki je velika opora ob pojavu notranje tišine. Pragmatično naravnanost je opredelil kot sposobnost, s katero zmoremo vsrkati sleherno nepredvidenost, ki se pojavi na poti. Bil je živ zgled take naravnanosti. Njegova navzočnost je zmogla razpršiti vsakršno negotovost ali zapreko.

Kadar je le mogel, je ponavljal, da so učinki notranje tišine izjemno moteči. Pregnati jih je mogoče le s pragmatično naravnanostjo, ki je proizvod gibkega, okretnega in močnega telesa. Dodal je, da čarovniki pojmujejo telo kot edino entiteto, ki jim kaj pomeni in da ne priznavajo ločenosti med telesom in umom. Trdil je tudi, da snovno telo zajema telo in um, kakršna poznamo. Snovno telo kot holistično enoto so čarovniki uravnovešali z drugo obliko energije, ki jo je mogoče doseči z notranjo tišino: z energijskim telesom. Carlosu Castanedi je pojasnil, da je v trenutku, ko je zaustavil svet, oživil svoje energijsko telo – energijsko obliko, s katero je od nekdaj lahko videl energijo, kako kroži v vesolju.

Po besedah Don Juana Matusa so jo stari vidci imenovali notranja tišina zaradi tega, ker je to stanje, v katerem naša percepcija ni odvisna od zunanjih čutil. Kar je v času notranje tišine na delu, je neka druga človeška sposobnost, sposobnost, ki iz njega naredi magično bitje … Notranja tišina je stanje iz katerega izhajajo vsa prizadevanja vidcev. Drugače povedano – vse kar počnemo, nas vodi do tega stanja. Don Juan Matus je poudaril, da  tišino zbiramo in akumuliramo. Carlosa Castanedo je vodil, da v sebi zgradi jedro notranje tišine, kateremu je ob vsaki priložnosti vadbe, dodajal sekundo po sekundo. Notranja tišina začne delovati že od prvega trenutka, ko jo začnemo zbirati. Želeni rezultat je tisto, kar so stari vidci imenovali zaustavitev sveta, trenutek v katerem vse okoli nas preneha biti tisto, kar je vedno bilo. To je trenutek v katerem se vidci vrnejo k pravi naravi človeka. Stari vidci so jo prav tako imenovali popolna svoboda. To je trenutek v katerem človek suženj, postane svobodno bitje, zmožno takšnih podvigov percepcije, ki kljubujejo naši linearni domišljiji. (Carlos Castaneda – Aktivna stran neskončnosti)

Vse v vsem, je tišina lahko rojstni kraj kreativnosti, inspiracije in tistega, čemur vidci pravijo tiho znanje ali sprejemanje takojšnjih informacij iz univerzuma, brez predhodne induktivne ali deduktivne obdelave. Na nek način je tiho znanje prav tako odgovorno za nekatera od naših največjih odkritij: npr … Einsteinove teorije so deloma prihajale iz sanj. Mozartovo edinstveno glasbo so pogosto opisovali kot glas angelov. Kakor lahko vsak od nas izkusi tišino drugače, lahko tudi vsak od nas tišino doseže in jo zbira ali širi drugače. Nekateri od nas jo lahko najdemo po gibanju, nekateri od nas po obdobju osredotočenem na dihanje in drugi preko globoke relaksacije ali globoke pozornosti v katerikoli dani aktivnosti ali prizadevanju. In za vsakega od nas se tišina giba v ciklih. Izkušnje po vadbi tišine v enem trenutku, se lahko popolnoma razlikujejo od izkušenj po vadbi v naslednjem ter sledijo mnogim ciklom in ritmom našega zunanjega in notranjega sveta. Vsakega od nas bomo podprli v navigaciji preko teh ciklov ter znali ceniti vse te številne načine bivanja.

Vir

  • Carlos Castaneda: Magične kretnje – uporabna modrost staromehiških vračev
  • Carlos Castaneda: Aktivna stran neskončnosti

 

cleargreen-inc-copyrightVse slike in informacije so zaščitene 2010 – 2013, Laugan Productions, Inc.
Katerakoli oblika reprodukcije je strogo prepovedana brez pisne privolitve lastnikov pravic.