Rekapitulacija®

Rekapitulacija® – podoživljanje®

Don Juan je trdil, da je rekapitulacija ali podoživljanje tehnika, ki so jo odkrili starodavni mehiški šamani. Odtlej jo izvajajo vsi šamanski učenci, da bi si ogledali in podoživeli vse dotedanje izkušnje, nato pa dosegli dva transcendentna cilja: prvič, abstraktni cilj izpolnjevanja univerzalne kode, ki zahteva, da je v trenutku smrti treba opustiti zavest; in drugič, izjemno pragmatični cilj zaznavne gibkosti. Oblikovanje prvega cilja, je dejal, je nasledek opazovanja starodavnih vračev, ki so bili sposobni neposredno videti energijo, kako se pretaka po vesolju. Videli so namreč, da v vesolju obstaja izjemna sila, velik skupek energijskih polj. Imenovali so jo orel ali temno polje zavesti. Domnevali so, da je temno polje zavesti sila, ki posoja zavest novorojenemu bitju, ta pa jo s svojimi izkušnjami stopnjuje do trenutka, ko jo ta sila zahteva nazaj. Čarovniki so si razlagali, da vsa živa bitja umrejo, saj morajo vrniti posojeno zavest. Razumeli so, da linearno razmišljanje, značilno za sodobnega človeka, nikakor ne more pojasniti tega pojava, saj v njem ni prostora za vzročno – posledično razmišljanje o tem, zakaj in kako potekata to posojanje in vračanje energije. Mehiški čarovniki so pojav razumeli kot energijsko dejstvo vesolja, dejstvo, ki ga ni moč razložiti v okviru vzroka in posledice ali v naprej določenega namena. Po mnenju don Juanove veje je podoživljanje dejanje, s katerim temnemu morju zavesti vračamo tisto, kar išče: svoje življenske izkušnje. Menili so, da lahko s podoživljanjem pridobimo neko stopnjo nadzora, ki nam omogoči, da ločimo svoje življenske izkušnje od življenske sile, s katero so le posredno povezane. Trdili so, da temno morje zavesti ne sega po človeških življenjih; zahteva le življenske izkušnje. Ker ljudje nismo dovolj disciplinirani, ne moremo ločiti življenske sile od izkušenj: nazadnje izgubimo življenje, čeprav naj bi izgubili le moč življenskih doživetij. Podoživljanje so dojemali kot postopek, v katerem temnemu morju zavesti dajemo nadomestilo za svoje življenje. Podoživeli so svoje življenske izkušnje in mu jih prepustili, zato pa so ohranili svojo življensko moč. Šamani menijo, da s podoživljanjem vračajo nerazumljivi sili – temnemu morju zavesti – natanko tisto, kar naj bi iskala; življenske izkušnje ali zavest, ki so jo razvili v njih. Te zaznavne trditve nimajo nikakršnega pomena, če jih raziskujemo v okviru linearnih zamisli sodobnega zahodnega sveta. Sodobni zahodnjaki gledajo na podoživljanje kot na psihoterapijo, nekak psihološki postopek ali tehniko samopomoči. Nič ne more biti dlje od resnice. Zahodnjaki izgubljamo veličastno priložnost za porast zavesti in odnos, ki ga ima zahodnjak do vesolja, življenja in zavesti, je le ena od mnogoterih možnosti.

Don Juan nikakor ni mogel razložiti teh pojavov v okviru običajne logike, zato je dejal, da čarovniki lahko stremijo le po ohranjanju svoje življenske sile, ne da bi vedeli, kako to počnejo. To je uspelo na tisoče čarovnikom. Potem, ko so temnemu morju zavesti predali moč svojih življenskih izkušenj, so ohranili svojo življensko silo, kar pomeni, da niso umrli v običajnem pomenu, kot razumemo smrt ampak so prešli meje čutnega sveta, saj so ohranili svojo življensko silo in izginili z obličja zemlje, vkrcani na nepreklicno potovanje zaznave. Vrači don Juanove veje so verjeli, da se v takem umiranju vsa naša bit preoblikuje v posebno vrsto energije, ki zadrži razpoznavnost posameznosti. Pojasnil je s prispodobo in dejal, da smo sestavljeni iz številnih posameznih narodov; naroda pljuč, naroda srca, naroda trebuha, naroda ledvic in tako naprej. Sleherni od teh narodov včasih deluje neodvisno od vseh drugih, v trenutku smrti pa se povežejo v eno samo entiteto. Vrači don Juanove veje so tako stanje imenovali popolna svoboda. Smrt je pomenila povezovalca, ne pa izničevalca, kot pomeni običajnemu človeku. To ni stanje nesmrtnosti. To je zgolj vstop v evolucijski proces z uporabo edinega evolucijskega sredstva, ki je človeku na voljo – zavesti. Čarovniki don Juanove veje so bili prepričani, da se človek ne more več biološko razvijati, zato so menili, da je človekova zavest edino evolucijsko sredstvo. Smrt ne izniči čarovnikov, marveč jih preoblikuje v neorganska bitja; bitja, ki imajo zavest, čeprav nimajo organizma. Na preoblikovanje v neorgansko bitje so gledali kot na evolucijo, kar pomeni, da jim je bila posojena nova neopisljiva vrsta zavesti, ki bo trajala miljone let, čeprav jo bodo nekoč morali vrniti tistemu, ki jim jo podeljuje: temnemu morju zavesti. Šamani don Juanove veje so med drugim odkrili, da je naš svet, kot vse drugo v vesolju, splet dveh sil, ki si nasprotujeta in se dopolnjujeta obenem. Ena od teh sil je svet, ki ga poznamo. Imenovali so ga svet organskih bitij. Drugo silo so imenovali svet neorganskih bitij. Človek, čigar zavest se je razvila, je svetlo, svetlikajoče se, okroglo neorgansko bitje posebne vrste.

541498_4797856497838_2115593077_n

Don Juan je dejal, da je drugi, pragmatični cilj podoživljanja pridobitev pretočnosti. Čarovniško načelo, povezano z njim, se dotika ene najbolj izmuzljivih tem čarovništva: zbirne točke, izjemno sijoče točke v velikosti žogice za tenis, ki jo zaznavajo čarovniki, ko vidijo človeka kot skupek energijskih polj. Čarovniki, kot je bil don Juan, vidijo, kako se miljarde energijskih polj v obliki svetlobnih niti iz vesolja stekajo v zbirno točko in skoznjo. To spajanje svetlobnih niti ji daje sijaj; zbirna točka omogoči čarovniku zaznavo teh miljard energijskih niti, saj jih spreminja v čutne podatke, nato pa jih razlaga kot svet vsakdanjega življenja v okviru podružbljanja in človeških zmožnosti. Podoživljanje pomeni, da polno podoživimo sleherno ali malone sleherno izkustvo iz preteklosti in ob tem premeščamo zbirno točko. Naj so premiki komaj zaznavni ali pa večji, jo z močjo spomina vselej umestijo v položaj, v katerem je bila v trenutku dogodka, ki ga podoživljamo. Premikanje naprej in nazaj s prejšnjega na sedanje mesto, daje šamanskim učencem gibkost, potrebno za nenavadne preizkušnje na potovanjih v neskončnost. Učencem tenzegritete daje podoživljanje gibkost, s katero zmorejo biti kos preizkušnjam, ki niso del njihovega običajnega vedenja. Podoživljanje kot običajen postopek so šamani od nekdaj izvajali tako, da so se spomnili vsakogar, ki so ga spoznali in vsakega doživljaja v katerem so bili udeleženi. Don Juan je predlagal, da si pomagamo in najprej sestavimo spisek vseh ljudi, ki smo jih v življenju srečali. Začnemo s prvim človekom na seznamu in spominsko poustvarimo naše zadnje vzajemno delovanje. To dejanje se imenuje priprava dogodka na podoživljanje. Nato se pri podoživljanju te osebe vračamo v preteklost za vsak dogodek posebej. Nujno je da se spomnimo čim več podrobnosti, saj tako ostrimo sposobnost spominjanja. Priklic v spomin zajema vse pripadajoče snovne podrobnosti, kot je na primer okolje, kjer se je dogodek zgodil. Ko je dogodek pripravljen, je treba stopiti na prizorišče, kakor da bi dejansko živeli na njem in usmeriti pozornost na vse pomembne snovne oblike. Če je dogodek potekal na primer v pisarni, se je treba spomniti tal, vrat, sten, slik, oken, miz, predmetov na njih, vsega, kar bi lahko bežno ošinili s pogledom, nato pa pozabili. Podoživljanje je treba začeti s spominjanjem pravkar doživetih izkustev. Vselej se najbolj natančno spominjamo tistega, kar se je zgodilo pred kratkim. Čarovniki so izhajali iz spoznanja, da smo ljudje sposobni shraniti podrobne podatke, ki se jih sicer ne zavedamo, in da temno morje zavesti sega prav po teh podrobnostih. Podoživljanje dogodka spremljata globoko dihanje in počasno premikanje glave z ene strani na drugo; začeti je mogoče na levi ali na desni strani. Med spominjanjem vseh dostopnih podrobnosti je treba vseskozi obračati glavo. Don Juan je dejal, da so čarovniki opisovali to dejanje kot vdih vseh lastnih občutkov, potratenih v dogodku, ki se ga spominjamo in izdih vseh nezaželenih počutij in tujih občutkov, ki so ostali v nas. Čarovniki so prepričani, da je skrivnost podoživljanja v vdihavanju in izdihavanju. Ker nas prav dihanje ohranja pri življenju, lahko z njim temnemu morju zavesti podamo posnetek svojih življenkih izkušenj. Podoživljanje je moč le izkusiti, ne pa razložiti. Imenski seznam, ki ga pri podoživljanju uporabljamo kot spominski pripomoček, požene spomin na potovanje, ki si ga ni moč zamisliti. Čarovniki menijo, da spominjanje pravkar doživetih izkustev pripravlja plodna tla za enako jasno in neposredno spominjanje časovno bolj oddaljenih dogodkov. Po priklicu dogodkov v spomin, jih podoživimo, nato pa črpamo iz spomina izjemen zagon, s katerim prebujamo energijo, razpršeno iz središč življenske moči in jo vračamo vanje. To prerazporejanje energije sproženo s podoživljanjem, čarovniki opisujejo kot pridobivanje pretočnosti, ki nas prevzame, potem ko temnemu morju zavesti vrnemo, kar išče.

StatueTaisha

Na bolj posvetni ravni pa podoživljanje povečuje sposobnost za opazovanje ponavljanja v življenju. Nedvomno nas prepriča, da smo vsi na milost ali nemilost prepuščeni silam, ki navsezadnje z vidika življenskih ponavljanj nimajo nikakršnega smisla, čeprav se zdijo na prvi pogled povsem razumne. Don Juan je zagotovil, da je vedenjsko spremembo moč doseči le s podoživljanjem, saj je ta postopek edini pripomoček, ki lahko razširi zavest. Osvobaja nas neizrečenih zahtev podružbljenja, tako samodejnih in samoumevnih, da jih v običajnih okoliščinah sploh ne opazimo, še manj pa raziskujemo. Podoživljanje je dosmrtno prizadevanje. Potrebna so leta, da se predela vse ljudi na seznamu, še zlasti tisti, ki so spoznali na tisoče ljudi in vzajemno delovali z njimi. Seznam se podaljša s spominjanjem neosebnih dogodkov, v katerih nastopajo ljudje, a jih je treba pregledati, saj so nekako povezani z ljudmi, ki jih podoživljamo.

Več: Taisha Abelar: Prehod vračev

Vir

  • Carlos Castaneda: Magične kretnje – uporabna modrost staromehiških vračev

 

cleargreen-inc-copyrightVse slike in informacije so zaščitene 2010 – 2013, Laugan Productions, Inc.
Katerakoli oblika reprodukcije je strogo prepovedana brez pisne privolitve lastnikov pravic.