Sanjanje

Don Juan je opredelil sanjanje kot uporabo običajnih sanj za prehod človeške zavesti na druga zaznavna področja, kar pomeni, da je možno uporabljati običajne sanje kot loputo, ki vodi zaznavo v druge domene energije, drugačne od energije vsakdanjega sveta, čeprav so ji neznansko podobne. Rezultat takega prehoda je čarovnikom pomenil zaznavo resničnih svetov, kjer lahko živijo ali umrejo, svetov, ki so osupljivo drugačni od našega, čeprav so mu tudi povsem podobni.

Don Juan je Carlosa Castanedo opozoril na pomembno ločevanje med dvema španskima glagolima: sonar, ki pomeni sanjati in ensonar, ki pomeni sanjati, kakor sanjajo čarovniki.

Umetnost sanjanja izhaja iz povsem naključnega odkritja staromehiških šamanov, ki so videli speče ljudi. Opazili so, da se zbirna točka med spanjem zlahka in povsem naravno premešča s svojega običajnega položaja in se premika vsenaokrog po obrobju svetlobne oble pa tudi znotraj nje. Svoje videnje so primerjali s pripovedmi ljudi, ki so jih opazovali med spanjem. Dlje kot se je opazovana zbirna točka premaknila, so ugotovili, bolj osupljive so bile pripovedi o dogodkih in prizoriščih, ki so jih ljudje doživljali v sanjah.

Spoznanja so jih očarala in izkoristili so sleherno priložnost za premeščanje svojih zbirnih točk. Nazadnje so se zatekli tudi k psihotropnim rastlinam. Prav kmalu so spoznali, da je premestitev, ki jo izzovejo te rastline, izsiljena in precej brezciljna, poleg tega pa je ni moč nadzirati. Kljub neuspehu so odkrili neprecenljiv pojav, ki so ga imenovali pozornost sanjanja.

Kot je don Juan pojasnjeval ta pojav, je opisal običajno človekovo zavest kot pozornost, usmerjeno na prvine vsakdanjega sveta. Poudaril je, da sicer nepretrgano opazujemo vse stvari, ki nas obdajajo, a da je naše opazovanje zelo bežno. Pravzaprav bi lahko rekli, da jih ne opazujemo, marveč zgolj pripoznavamo njihovo navzočnost s posebno vrsto pozornosti, ki je poseben vidik naše splošne pozornosti. Menil je, da je tak bežen, a »nepretrgan« pogled mogoče prenesti tudi na prvine v običajnih sanjah. Ta drugi, posebni vidik splošne pozornosti je imenoval pozornost v sanjanju ali sposobnost, ki jo pridobijo sanjalci, da trdno in neomajno usmerjajo zavest na predmete v sanjah.

marko15

Gojenje pozornosti v sanjanju je čarovnikom don Juanove veje pomagalo oblikovati osnovno razvrstitev sanj. Spoznali so, da so njihove sanje povečini domišljijske, nasledki vedenja iz vsakdanjega sveta, vendar pa so prepoznali tudi sanje, ki so se izmikale tej zvrsti. Bile so resnična stanja povišane zavesti; sanjske prvine niso bile zgolj domišljijske podobe, marveč zadeve, ki so porajale energijo. Take sanje so opredelili kot stanje, v katerem lahko vidijo energijo, kot se pretaka po vesolju.

Ti šamani so zmogli usmeriti pozornost v sanjanju na vsako sanjsko prvino. Tako so odkrili dve vrsti sanj. Za prve, ki jih sanjamo vsi, so značilne fantazmagorične prvine. Lahko bi jih opredelili kot proizvod naše duševnosti ali psihe; nekaj, kar je povezano z našim živčnim ustrojem. Druge pa so sanje, ki porajajo energijo. Don Juan je dejal, da so se starodavni šamani znašli v sanjah, ki niso bile sanje, temveč dejanski obiski krajev, ki ne pripadajo našemu svetu – znašli so se v krajih, tako resničnih, kot je svet, v katerem živimo, v krajih, kjer so predmeti sanj porajali energijo, kot jo v očeh vidca porajajo drevesa, živali in tudi kamni v našem svetu.

Toda vizije teh krajev so bile za šamane preveč bežne in kratkotrajne, da bi imele kakšno vrednost. Pomanjkljivost so pripisali dejstvu, da zbirne točke ne zmorejo dlje časa ohraniti v drugem položaju. Poskusi, da bi izboljšali okoliščine, so privedli do druge visoke umetnosti čarovništva: umetnosti zalezovanja. Don Juan je Carlosu Casanedi jasno razložil obe umetnosti, ko je dejal, da umetnost sanjanja pomeni namensko premeščanje zbirne zočke iz običajne lege, umetnost zalezovanja pa pomeni, da jo namensko ohranjamo v premeščenem položaju. Ohranjanje zbirne točke v drugem položaju je staromehiškim šamanom omogočilo, da so v polnem obsegu videli druge svetove. Don Juan je dejal, da se nekateri niso nikoli vrnili s svojih potovanj. Drugače povedano, odločili so se, da ostanejo tam, kjerkoli naj bi »tam« že bilo. Ko so stari čarovniki izrisali zemljevid človekove svetlobne oble, so v njej odkrili nič manj kot šesto točk, ki so mesta drugih resničnih svetov. Kar pomeni, da bi s trdno umeščenostjo zbirne točke na katerokoli od teh mest stopili v popolnoma nov svet.

»Toda kje je teh šesto drugih svetov, don Juan?« ga je vprašal Carlos Castaneda. »Odgovor na to vprašanje je nedoumljiv,« se mu je zasmejal. »To je bistvo čarovništva, a povprečnemu umu ne pomeni čisto nič. Teh šesto svetov je v položaju zbirne točke. Razumevanje tega odgovora zahteva neprecenljive količine energije. Čeprav jo imamo nam primanjkuje spretnosti ali volje, da bi jo uporabljali.«

offering_4_copy1316030843456

Don Juan je razlagal običajno zaznavo z besedami čarovnikov svoje veje. Zbirna točka v svojem običajnem položaju sprejema pritok energijskih polj iz vesolja v obliki neskončnega števila svetlobnih vlaken. Ta položaj je vseskozi enak, zato so čarovniki menili, da se v zbirno točko stekajo enaka energijska polja v obliki svetlobnih vlaken, poledica tega pa je zaznava sveta, kakršnega poznamo. Sklepali so, da bi skozi premeščeno zbirno točko prehajal drug niz svetlobnih vlaken, posledica pa bi bila zaznava sveta, ki bi se nujno razlikoval od našega vsakdanjega sveta. Po don Juanovem mnenju je zaznava, kot si jo ponavadi zamišljajo ljudje, pravzaprav le zaznava čutnih podatkov. Od rojstva naprej nas okolica oskrbuje z možnostjo razlage, ki se sčasoma oblikuje v sistem, po katerem prevajamo vse svoje zaznave sveta.

Poudaril je, da zbirna točka ni le središče, v katerem se zbira zaznava, marveč tudi središče, kjer poteka razlaga čutnih podatkov. Če jo premestimo, zaznava drugačen pritok energije, vendar ga razlaga v okvirih običajnega sveta. Nasledek te nove razlage je zaznava sveta, ki je nenavadno podoben našemu, čeprav bistveno drugačen. Don Juan je dejal, da so ti svetovi glede energije popolnoma drugačni od našega. Navidezne podobnosti izhajajo iz razlage zbirne točke. Če bi hoteli izraziti to neverjetno lastnost zbirne točke in možnosti zaznave, porojene v sanjanju, bi po don Juanovem mnenju potrebovali novo skladnjo. Kljub temu pa je dopuščal, da bi jo mogli izraziti tudi s sedanjo, če bi bilo izkustvo dostopno vsem, ne le šamanskim vajencem.

Don Juan je trdil, da pravzaprav ni mogoče govoriti o postopku, po katerem bi se lahko naučili sanjati. Po njegovem mnenju je sanjanje predvsem vztrajno prizadevanje učencev, da bi vzpostavili stik z neopisljivo, vseobsegajočo silo, ki so jo starodavni mehiški vrači imenovali namera. Brž ko se povežemo u njo, se zgodi nekaj skrivnostnega in začnemo sanjati. Don Juan je trdil, da je stik mogoče doseči po poljubnem vzorcu, ki zahteva disciplino.

Ko ga je Carlos Castaneda prosil, naj mu pojasni postopke, je don Juan bruhnil v smeh. »Drzno potovanje v svet čarovnikov,« je dejal, »ni podobno učenju šofiranja. Če hočeš voziti avto, potrebuješ priročnike in navodila. Če hočeš sanjati, moraš to nameravati.«

Edini način, na katerega lahko nameravamo, je, da nameravamo. Sodobni človek najtežje sprejme pomanjkanje postopka. Padel je v kremplje priročnikov, praks, metod, korakov, ki vodijo in usmerjajo. Stalno si kaj zapisuje in izdeluje diagrame, popolnoma je zavzet z doseganjem spretnosti in mojstrstva. V čarovniškem svetu so vsi postopki in obredi namenjeni le privabljanju pozornosti in osredotočanju. Nekakšna sredstva so, ki jih uporabljamo za usmerjanje zanimanja in osredotočanje na odločenost, saj nimajo druge vrednosti.

human-dna

Don Juan je poudarjal, da je disciplinirano izvajanje magičnih kretenj izjemno pomembno za sanjanje in da je edino sredstvo, s katerim so čarovniki njegove veje premeščali zbirno točko. Izvajanje magičnih kretenj jim je dalo trdnost in potrebno energijo, da so lahko priklicali pozornost v sanjanju. Če je niso mogli priklicati, so v najboljšem primeru lahko dosegli le jasne sanje o fantazmagoričnih svetovih. Čeprav jim je uspel bežen pogled na svetove, ki porajajo energijo, jim to ni kaj prida koristilo, saj niso imeli vseobsegajoče logične osnove, na podlagi katere bi jih lahko razvrstili.

Brž, ko je vračem don Juanove veje uspelo razvrstiti pozornost v sanjanju, so spoznali, da so potrkali na vrata neskončnosti. Razširili so parametre običajne zaznave. Odkrili so, da je tudi običajno stanje zaznave neskončno bolj raznoliko kot pred pojavom pozornosti v sanjanju. Odtlej so si resnično drznili potovati v neznano. Izrek, ki pravi, da je nebo meja, je še kako veljal za starodavne čarovnike. Resnično so presegli same sebe. Dali so nam orodje in od vsakega posebej je odvisno ali ga bo uporabljal ali zavrnil. Pravzaprav smo vsi sami pred neskončnostjo in na vprašanje ali smo sposobni doseči svoje meje, lahko odgovori le vsak sam.

Več: Carlos Castaneda: Umetnost sanjanja

Vir

  • Carlos Castaneda: Magične kretnje – uporabna modrost staromehiških vračev

Vse slike in informacije so zaščitene 2010 – 2013, Laugan Productions, Inc.
Katerakoli oblika reprodukcije je strogo prepovedana brez pisne privolitve lastnikov pravic.